Pri predmetu SPH so sedmošolci sodelovali v projekt Kuhnapato, kjer je glavni poudarek spoznavanje
kulinarične tradicije svojega kraja. Najprej so se naučili kuhati joto, ki je avtohtona primorska jed,
globoko ukoreninjena v kraška tla. Jota je odražala preprosto, kmečko življenje, kjer so uporabljene
preproste, lokalno pridelane sestavine: krompir, kislo zelje/repa in fižol. Jed se je zaradi preprostosti
ohranila skozi zgodovino in učenci so videli, da priprava ni tako zahtevna. Še posebno pa jim je teknila
tudi zato, ker so ji dodali klobaso. Da so ji vdahnili malo sodobnosti in drugačnosti, so zraven
pripravili še ploščati kruh.

Na Krasu, v času decembrskega božičnega obdobja, je bogata zgodovina jedi odražala lokalno
tradicijo. Na božično vilijo se je na našem območju nekoč postreglo s stokvižem (bakala) z mlinci,
vrzote (ohrovt) in okisan fižol. Gospodinje so spekle bel in maslen kruh, tudi potica ni manjkala.
Sestavine za jedi so odražale trdo delo in lokalno pridelavo, saj so pšenico, vrzote in fižol pridelali na
lastni njivi ali vrtu. Mlince so gospodinje spretno zamesile z rokami in jih spekle v pečici. Te so
običajno pripravili že nekaj dni prej. Stokviš (bakala) iz polenovke, ki so ga pred kuhanjem namakali
dva do tri dni, pa so imeli radi, saj se drugega mesa na predbožični večer ni smelo jesti, ker je bil post.

V goste so zato povabili učiteljico Danilo Grželj, ki je s skupino otrok pripravljala stoviš (bakala), tako
kot so to jed včasih pripravljali njeni predniki. Povabili so tudi gospo Bernardo Dubrovič, ki je prava
mojstrica v pripravi mlincev. V goste je prišla tudi gospa Anka Peljhan, ki je kot predstavnica projekta
Kuhanpato, opazovala skrbne kuharje in njihove kuharske spretnosti. Ko so bile jedi pripravljene, so v
večnamenskem prostoru praznično pripravili mizo in na pokušino povabili tudi druge delavce šole.
Zraven jedi so postregli še domač jabolčni sok s cimetovo vodo. Ta napitek je poskrbel za dobro
razgradnjo maščob in za prebavo. Bilo je slastno.

Petra Fabjan

Na prvo decembrsko nedeljo, 3. 12., je Planinsko društvo Sežana za osnovnošolske in odrasle planince organiziralo lažjo pohodniško turo. Planinci, med katerimi je bilo tudi nekaj naših učencev, so se podali na pot po dolini Glinščice, ki je prava zakladnica naravnih in kulturnih lepot ter navdušuje s svojo raznolikostjo in bogato zgodovino. Dolina je od leta 1992 zavarovana kot naravni rezervat.

Reka Glinščica izvira v Sloveniji, nad vasjo Klanec pri Kozini, in teče proti morju po kraških tleh, zato je močno erozijsko delovala ter izdolbla globoko kanjonsko dolino med hribom Stena in Kraškim hribom. Dolina je bila že v antiki pomembna prometna in trgovska povezava med notranjostjo in obalo, kar dokazujejo ostanki rimskega vodovoda in vojaških utrdb, ki smo si jih ogledali ob poti.

Pot nas je vodila tudi po nekdanji železniški progi, ki je bila zgrajena leta 1887 in je povezovala Trst in Hrpelje. Železnica je bila ukinjena leta 1959, danes pa je proga spremenjena v makadamsko cesto, ki je primerna za kolesarjenje in pohodništvo. Ob poti smo opazovali prepadne stene kanjona, ki dosegajo tudi do 300 metrov višine. V teh stenah na različnih plezalnih smereh svoje izzive iščejo plezalci.

O bogati zgodovini doline pričajo še cerkvica sv. Marije, starodavne ledenice, ki so bile namenjene shranjevanju zimskega ledu, ostanki starih mlinov, ki jih je bilo ob Glinščici veliko, ipd.

Med naravnimi znamenitostmi pa nas je poleg reke, ki je žuborela pod nami, navdušil zlasti veličasten slap Supet, ki je eden najlepših kraških slapov. Visok je 15 metrov in pada v globok tolmun, ki je obdan z bujnim rastlinstvom.

Na tem mestu lepo vabimo starše, da v dolini Glinščice, ki leži takoj čez mejo na italijanski strani in v vseh letnih časih ponuja številne možnosti za družinske izlete, kolesarjenje, sprehode in druge aktivnosti na prostem, preživite prosti čas s svojimi otroki.

Alenka Tomazin in Tamara Franetič Bizjak