Tokrat smo se odpravili v Dolenjo vas, kjer smo se namenili obiskati mlinarja. Na poti smo občudovali veliko pšenično polje. Živordeči makovi cvetovi so kot vojaki stražili pšenično klasje, kosi so neutrudno letali čez naše glave in prepevali. Nešteto polžev in deževnikov ob poti je naznanjalo, da je še prejšnji večer močno deževalo. Po krajšem »učnem postanku« ob pšeničnem polju, smo nadaljevali pot proti Dolenji vasi. Ustavili pri Medvedovih, kjer nam je gospodar pokazal sončno uro, ki so jo izdelali njegovi predniki, on pa jo je skrbno obnovil. Na poti do mlina nas je zmotilo veliko mravljišče. Seveda smo se ustavili in nekaj minut opazovali čudovito organizirane mravlje. V daljavi smo že videli mlinarico Mojco in njenega moža Franka. Ob prihodu v mlin nas je čakala osvežilna pijača pripravljena iz bezga in mini pice, nato pa smo zavihali rokave in vstopili v mlin. Primerjali smo različna žita, gledali, kaj se zgodi z žitom, ko ga mlinar strese v mlin in na koncu še naložili vsak svojo vrečico s sveže zmleto pšenico. Vrečko smo smeli tudi zašiti. Po malici smo zamesili kruh in naredili vsak svojo žemljico. Pred odhodom v šolo smo si ogledali še gradbišče, kjer bo prav kmalu postavljeno pravo leseno mlinsko kolo. Obljubili smo, da bomo tam, ko bodo predali namenu ta etnološki biser v Dolenji vasi.
Ada Škamperle
